AIMUN

Pozdravljeni!

Vsi trije (Maja, Aljaž in jaz) smo se udeležili AIMUNA (Amity International Model United Nations), ki je potekal od četrtka do nedelje prejšnji teden. MUN je model OZN z vsemi organi in organizacijami. Vse tri dni sem sodelovala kot delegat Romunije v UNESCU.

Četrtek je bil zelo naporen dan. Najprej smo dolgo čakali, da smo se zbrali in se registrirali in  posedli v dvorano, kjer je potekala otvoritvena ceremonija. Ena od mojih sošolk je gostila Španko, s katero sva bili  v istem komiteju, tako da sva postali prav dobri prijateljici. Potem smo spoznavali še ostale predstavnike.  Veliko  smo klepetali z učiteljem iz Francije, ki je bil pri nas aprila na YRONS-u in  pred dvema tednoma, ko je potekala izmenjava s Francijo,  je bil ponovno  v Idriji. Potem sem šla pozdravit še Američanke z naše in iz drugih šol. Prišel je tudi Italijan ki sem ga pred mesecem  spoznala. Skratka, ogromno ljudi.

Na otvoritev je bila povabljena tudi naša veleposlanica, ki je bila častna gostja, zato so jo nazivali z njeno Ekselenco. Ko je imela dr. Amita Chauhan govor, smo Slovenci bili posebej omenjeni. Indijci so očitno  ponosni na povezavo s Slovenijo.

Po uvodni prireditvi  smo se slikali. Vsi tujci in pomembni gostje ter dijaki  različnih držav: Korejci,  Američanke,  Nemci, Italijan, Španka, Francozi, predstavnik  Mavricija in  mi trije. Po slikanju smo šli v svoje komiteje. Kot sem že omenila, sem bila v UNESCU, predstavljala pa sem Romunijo.  V četrtek sem bolj poslušala in skušala ugotoviti, za kaj gre in kako poteka in kakšna so  pravila, saj je to moja prva tovrstna izkušnja. Sedela sem poleg predstavnika Rusije, ki  se je že desetič ali enajstič   udeležil MUN-a. Pomagal  mi je, če sem imela kakšno vprašanje ali mi kaj ni bilo jasno. Vseskozi mi je  pomagala tudi predstavnica Malte, ki je moja prijateljica. Skratka, po prvem dnevu se mi je podoba poteka dogodkov zbistrila.

V soboto dopoldne so  potekala tri zasedanja  različnih komitejev. Tokrat sem sedela s predstavnico Katarja, ki prihaja iz Maldivov. Vsi tujci smo želeli intenzivno sodelovati, predlagati svoje rešitve, biti vidni, opaženi. Organizatorji so nam  žal to onemogočili, saj so vse tuje delegate kar dvakrat poklicali na slikanje, zasedanja pa so se medtem nadaljevala brez nas. Ravno v  času, ko  je prišlo do krize, ki jo je komite začel obravnavati. Ko smo se vrnili nismo vedeli, kaj  se dogaja. Ker ni dovoljeno vmes govoriti,  sem prosila, če lahko ponovijo temo  krize. Žal prepozno, ker so delegati že iskali  rešitve in ker se je bližal konec zasedanja, smo potem samo potrdili predlagane rešitve.

 Zvečer nas je čakala slavnostna večerja. Povabljeni so bili vsi tuji delegati in dijaki, ki so vodili AIMUN (direktorji, tajniki, menedžerji) Brez pomembnih oseb ne gre, a smo bili razbremenjeni vseh govorov, saj so jih 'šparali' za zaključno ceremonijo naslednjega dne. Bilo  je prijetno druženje!

V nedeljo so nas spet čakali naši komiteji. Radovedna sem bila,  kam so me posedli. Tablico Romunije sem našla prav pred direktorjem v prvi vrsti. Delegat, ki naj bi sedel zraven mene, se ni prikazal, tako da sem se počutila kar malo osamljeno. Na srečo je  predstavnik Avstralije zaprosil, če se lahko presede bližje. Bil je prijazen in v veliko pomoč. Pogovor med delegati teče prek listkov. V nedeljo sem prejela kar nekaj listkov, preko  katerih so delegati bolj kot ne  poizkušali flirtati z mano. No, sem se vsaj nasmejala. Nekaj jih je bilo pravzaprav takih, da si misliš: soooo sweet!

Po zasedanjih nas je čakala še zaključna prireditev, ki si jo bomo zapomnili po dolgih in dolgočasnih govorih in 40 stopinjah v dvorani. Z največjim veseljem smo ušli iz dvorane po koncu.

Ko pogledam celotno izkušnjo, sem navdušena. Spoznala sem nekaj novega, ogromno pridobila, pa še lahko rečem, da sem se  zabavala! Vsako jutro sva s sestro stali pred ogledalom, preverjali mejkap in popravljali oblačila, da je bilo vse popolno. Bilo je nekaj neprespanih noči, saj so  priprave potekale pozno v noč. In pa še to: AIMUN '13 you will be missed!

Lep pozdrav,

Nina

Diwali

Pozdravljeni! Prejšnji vikend smo v Indiji praznovali praznik luči in svetlobe, imenovan diwali. To je eden izmed največjih in najpomembnejših hindujskih praznikov. Zanimivo je, da praznik  praznujejo vse religije v Indiji. Diwali je premičen praznik, saj v Indiji ne sledijo gregorijanskemu koledarju ampak solarno-lunarnem. Tako se praznik praznuje oktobra ali novembra.

Praznik predstavlja zmago dobrega nad zlom. Praznik sloni na zgodbi o kralja Ramu, ki se je po štirinajstih letih vrnil iz izgnanstva po porazu zlobnega kralja Ravena, ki mu je ugrabil ženo. Diwali me spominja na naš božič in novo leto. Z lučkami okrasijo  domove,se družijo in prirejajo pojedine. Prižigajo svečke, ki jih naredijo sami: v majhne glinene posodice  naložijo gorčično olje in stenj. Taka svečka se imenuje diya (izg. dija). Po molitvi jih razporedijo po hiši. Na tla  s peskom oz. posebnimi barvami narišejo rangoli. (V priponki sta sliki svečk in rangolija) V tem času se obdarujejo, darila podarijo prav vsem prijateljem.
Praznik naj bi trajal pet dni, takrat potekajo priprave in ti dnevi niso dela prosti dnevi. V soboto smo praznoval mali diwali, v nedeljo pa pravi diwali. Sledili so obiski sorodnikov, prijateljev in molitev. Zvečer pa so pokale  petarde in prasketali ognjemeti. Sem velika oboževalka ognjemetov, zato sem stala na naši terasi, se vrtela v krogu in občudovala ognjemete v vseh smereh neba.
Lep pozdrav,
Nina

Javljanje iz Indije

Kakšen teden se nisem uspela javiti, saj smo se pred enim tednom z gostiteljsko družino preselili v večje stanovanje. Nekaj noči smo prespali kar pri sestrični te družine, preden smo se uspeli dokončno preseliti. V tistem času je prišlo še do nesreče v našem bloku. Porušil se je del strehe, vdrl se je strop v enem izmed stanovanj v najvišjem nadstropju. Preden smo uspeli urediti hišo, da je bila primerna za spanje, nas je čakalo še kar veliko dela.
Med novembrskimi počitnicami je v Indijo prišla Aljaževa družina. Vse tri so nas vzeli s seboj na dva tridnevna izleta. Bila je dobrodošla popestritev in poživitev našega natrpanega delovnika.
Pa še eno zanimivost bi opisala, značilno za Indijo. Ženske si za praznike, poroke ali pa tudi kar tako s kano poslikajo roke oz. noge. To lahko narediš tudi sam, če si spretnih rok in pa malo umetnika. Kano dobimo v majhnih tubicah, tako da jo s konico lahko nanašamo kot s svinčnikom. Domači umetnik ali umetnica slikanja s kano te posede na stol ali pa bližnje stopnišče in vzame tvojo roko v svojo. Takrat je čas, da se dogovoriš za ceno in pa za velikost mehendija. Tako se tej umetnini reče. Potem pa po tradicionalnih vzorcih poslikajo tvojo roko, polno detajlov. Poslikava je lahko končana v petih minutah. Potem pa moraš nekaj ur počakati, da se posuši, pri tem pa se ne smeš ničesar dotakniti. Ko je enkrat posušeno, je potrebno le še spraskati kano in je končano. Na začetku je vse skupaj bolj oranžno. Ko sem se po nanosu mehendija naslednji dan zbudila, je vzorec postal temno rjav. Bila sem navdušena, res je lepo! Še bolj pa so me prepričali umetniki s svojimi talenti in hitrostjo.

Toliko, nekaj utrinkov iz Indije.
 Lep pozdrav,
Nina