Javljanje iz Indije

Kakšen teden se nisem uspela javiti, saj smo se pred enim tednom z gostiteljsko družino preselili v večje stanovanje. Nekaj noči smo prespali kar pri sestrični te družine, preden smo se uspeli dokončno preseliti. V tistem času je prišlo še do nesreče v našem bloku. Porušil se je del strehe, vdrl se je strop v enem izmed stanovanj v najvišjem nadstropju. Preden smo uspeli urediti hišo, da je bila primerna za spanje, nas je čakalo še kar veliko dela.
Med novembrskimi počitnicami je v Indijo prišla Aljaževa družina. Vse tri so nas vzeli s seboj na dva tridnevna izleta. Bila je dobrodošla popestritev in poživitev našega natrpanega delovnika.
Pa še eno zanimivost bi opisala, značilno za Indijo. Ženske si za praznike, poroke ali pa tudi kar tako s kano poslikajo roke oz. noge. To lahko narediš tudi sam, če si spretnih rok in pa malo umetnika. Kano dobimo v majhnih tubicah, tako da jo s konico lahko nanašamo kot s svinčnikom. Domači umetnik ali umetnica slikanja s kano te posede na stol ali pa bližnje stopnišče in vzame tvojo roko v svojo. Takrat je čas, da se dogovoriš za ceno in pa za velikost mehendija. Tako se tej umetnini reče. Potem pa po tradicionalnih vzorcih poslikajo tvojo roko, polno detajlov. Poslikava je lahko končana v petih minutah. Potem pa moraš nekaj ur počakati, da se posuši, pri tem pa se ne smeš ničesar dotakniti. Ko je enkrat posušeno, je potrebno le še spraskati kano in je končano. Na začetku je vse skupaj bolj oranžno. Ko sem se po nanosu mehendija naslednji dan zbudila, je vzorec postal temno rjav. Bila sem navdušena, res je lepo! Še bolj pa so me prepričali umetniki s svojimi talenti in hitrostjo.

Toliko, nekaj utrinkov iz Indije.
 Lep pozdrav,
Nina